Odziv matere
Na eni od stojnic s stekleničkami za blagoslovljeno vodo iz akcije “METANOIA – Iz prekletstva v blagoslov” je neka mama dobila povod za osebno razmišljanje. Čez nekaj dni smo prejeli njen odziv:
————————————————————————————————
Dragi prijatelji,
kot odmev na vašo akcijo “Iz prekletstva v blagoslov” vam pošiljam krajši sestavek, morda ga lahko uporabite ali pa vsaj veste, da niste sami in da smo z vami v vaši plemeniti akciji.
»IZ PREKLETSTVA V BLAGOSLOV«
Ob mladinski akciji LIFE TEEN-a
Cvetna nedelja je. Ko odhajam iz frančiškanskega samostana in je vrvež po maši že potihnil, patri zapirajo vrata. Ob izhodu ima fant v redovni obleki nekaj pobarvanih steklenic na majhnem stojalu.
Ustavim se z občutkom krivde, saj se mi zdi, da nimam denarja za njegovo dobrodelno akcijo. Mladi iz LIFE TEEN-a so zavržene steklenice, ki so jih pobrali tam, kjer popivajo mladi, očistili, poslikali in namenili za blagoslovljeno vodo. S prelepo poslikano, prozorno, bleščečo stekleničko in »dokumentacijo o projektu« odtavam v Tivoli. Nese me v Čolnarno, tam na sončku pijem kavico in prebiram, kaj so pripravili mladinci na LIFE-TEEN-u.
Za sosednjo mizo sedita fant in dekle. On se precej glasno pritožuje. Očitno se pritožuje nad svojim dekletom. Njegovemu nezadovoljstvu ni konca. Fant je poln življenja, govori pametno, kultivirano, zna se izražati. Študira nekaj v zvezi z gledališčem. Počasi dojamem, da je postarano dekle ob njem njegova punca. Dosti starejša je od njega in prav nič lepa ni. Izžeta je in posušena od strastnega kajenja. Ona se sploh ne premakne, ne reagira. V bistvu ji fant govori, da njej ni nič do njega, da jo on čaka in išče zaman.
Počasi se mi začne jasniti, da fant besni na svojo mamo, ki ga ni imela nikoli zares rada. Toda mami kot majhen fantek res ni mogel reči: »Nimaš me rada, vse drugo ti je bolj važno kot jaz. Zame nimaš nikoli časa.« Ne, to fantki ne govorijo svojim mamam. Ne zmorejo. Odrasti morajo, najti si morajo postarano ljubico s kamnitim srcem, ki se ne meni za njihove prošnje, in tako lahko končno besnijo in povedo na glas, kako zelo boli, da nisi ljubljen.
Poslušam jeznega mladeniča, ne, to ni jeza, to je prošnja. Mislim na svoja dva sinova. Ali ju sploh imam dovolj rada, ali sploh vesta, da sta ljubljena, ali v meni ne vidita le tečnobe, ki ju priganja k pospravljanju in je večno utrujena in bolna.
Molim za fanta pri sosednji mizi. Molim za moja sinova, da jima ne bi bilo treba iskati postaranih ljubic s kamnitim srcem. »Oče naš … Oče naš …«
Ta fant je moj alter ego – moj drugi jaz. Kolikokrat sem bila zavrnjena v njegovih letih, kolikokrat sem iskala in prosila za ljubezen na napačnem mestu.
Grem na stranišče in premišljujem, da moram nekaj storiti. Res je ideja nora, ampak fant pri sosednji mizi bo razumel, saj dela v teatru. Vrnem se k svoji mizi, začnem pospravljari svoje stvari v nahrbtnik, nataknem si črna sončna očala in ko imam vse v nahrbtniku, stojim in držim v rokah le še majhen oranžen listek. Sklonim se k fantu in mu potiho rečem. »Nekaj imam zate.« Ne vidi mojega obraza, saj sem tik ob njem. Ognjenooranžni listek zataknem pod njegovo prazno kavno skodelico, da ga ne bi odnesel veter.
Odhitim do mojega zarjavelega kolesa. Hitim, ker nočem vedeti, kaj si bo mislil fant, ko bo prebral listek s plamenečim križem – povabilom na mladinsko mašo ob sobotah pri frančiškanih …
Peljem se iz Tivolija s kolesom, na prtljažniku pa butarica pomladnega zelenja, s katere plapolajo svileni trakci oranžne, rumene in vijolične barve.
Zarja
—————————————————————————————————-
Hvaležni smo Vam za Vaš odziv.
V imenu ekipe projekta METANOIA in vseh, ki jih bo vaše razmišljanje doseglo, voščimo
VELIKO BLAGOSLOVA VAM IN VAŠI DRUŽINI!
Comments»
no comments yet - be the first?